9.9.2021 je avtorica na 9,5h  vzponu na Triglav uprizorila dvanajst slik križevega pota, namesto križa pa je na goro nosila kurentovo masko, simbol slovenstva in njenega pota do identifikacije s slovenskim narodom. Bremena ni nosila sama – občinstvo, ki jo je spremljalo na poti, je pozvala, da si s kurenta odvežejo robce in jih kot svoje metaforično breme nosijo do Aljaževega stolpa, kjer so jih privezali na stolp. Gre za skupinski performans, skupinski pasijon. Vsako sliko križevega pota je avtorica preinterpretirala v svoj kontekst – slike je poimenovala Obsodba, Polaganje kurenta na rame, Prvi padec, Srečanje s starši, Prevzem bremena, Odtis, Drugi padec, Tolažba, Tretji padec, Razgrnitev, Križanje in Smrt. Govorjeno besedo je ob slikah velikokrat zamenjalo skupinsko petje ljudskih pesmih. 

Magistrski durational (trajajoči)  performans je soočanje avtorice z gorsko potjo, ki vodi na oltar slovenstva – na Triglav. Pot od Pokljuke do Aljaževega stolpa je Lina Akif prehodila z bremenom soočanja z bravo svoje kože, z nenehno obremenjenostjo dokazovanja svoje nacionalne pripadnosti in identitete. Njeno breme, ki ga simbolno zastopa kurentova glava na njenem hrbtu, presega vprašanja slovenstva, saj prevprašuje tudi identiteto v širšem/splošnem pomenu. 

Projekt izvira iz intimnih izkušenj performerke, ki se s svojimi sudansko – madžarskimi koreninami, kljub temu da je rojena v Mariboru, redno sooča s problemi pogojenimi z barvo njene polti. Avtorica svojo intimno izkušnjo prenese v družbeno-politični prostor, na Triglav, ki vzpostavlja  konfliktnost performansa, in tako razišče svoj odnos do domovine. Performerka lastne situacije v domovini zgolj s performativnim udejstvovanjem ne more spremeniti, poskuša pa se razbremeni občutka tujke v lastni domovini. Opozarja tudi na problem zmotnih prepričanj družbe, ki avtomatsko uvršča posameznike v nacionalno ali rasno pripadnost le po odtenku njihove kože ali drugih vizualnih atributih.